PELINPELIN V SRCU

   MOTO

    Za svojim ciljem sem vso pot hodila,
    za čast in slavo mi bilò ni mar.
    V ljudeh sem se neštetokrat zmotila,
    vživela sreč nešteto in prevar.
    Ambicija, zakoni in pravila,
                                           bila so moji duši tuja stvar.
                                           Iz srca je privrela melodija,
                                           rodil najglobljih ur jo je vihar.

Ob 120 obletnici rojstva pesnice, pisateljice in prevajalke Vere Albreht prvič objavljamo njene pesmi za odrasle v pesniški zbirki Pelin v srcu.

Dandanašnji, ko je na videz vsega v izobilju, primanjkuje pa etičnosti, humanosti, altruizma, si težko predstavljamo zanimivo umetnico, pesnico, pisateljico in prevajalko, kakršna je bila Vera Albreht (1895-1971). Za življenja je objavila 11 knjig za otroke. Med tremi proznimi deli je večkrat ponatisnjena uspešnica Lupinica, izstopajo spomini na otroštvo – Nekoč pod Gorjanci; zanje je prejela Trdinovo nagrado. Veliko je tudi prevajala, redno objavljala pesmi po različnih revijah, vendar ni nikoli svojih pesmi za odrasle objavila v samostojni pesniški zbirki.

Je bila preveč samokritična ali premalo samozavestna, preskromna ali prestroga do sebe, ujetnica sindroma »tihe sobe«, ali »hitro ugaslih utrinkov«, ali znanega moža Frana Albrehta? Težko je na to odgovoriti, kajti ne gre prezreti, da se je vse življenje zavzemala za boljši, pravičnejši svet in se na krivice odzivala z uporom, razumom in srcem.

Rodila se je 1895 v meščanski družini Kesler v Krškem. Kmalu so se preselili v Novo mesto, ki ga šteje za »svoje« mesto, leta 1906 pa so se odselili v Ljubljano. Dve leti pozneje se je kot gojenka dekliškega liceja prvič uprla tako, da so s sošolkami prihajale k pouku v živo rdečih bluzah kot znak protesta proti avstro-ogrskemu cesarstvu, ker je avstrijsko vojaštvo streljalo na demonstrante. Gojenke so v šolskem letu 1910/11 izdajale skriven dijaški rokopisni list z naslovom Gospodična Cizara (naslov je po Trdinovi povesti); Vera je vanj veliko pisala, ga ilustrirala, list pa je postal slaven, ker je uspela nagovoriti celo Ivana Cankarja, da je v njem objavil skico Moje življenje. Cankar je bil pri Keslerjevih doma stalen gost in pripeljal s seboj številne umetnike, med drugim Otona Župančiča, Cvetka Golarja, Vladimirja Levstika, Etbina Kristana, Hinka Smrekarja, tako da je tam nastal literarni salon.

Vera je hotela študirati, vendar so bile tedaj vrata univerze ženskam za redni študij še zaprta. Uspelo se ji je vpisati na dunajsko eksportno akademijo, študij pa ji je prekinila prva svetovna vojna.

Ni odšla domov, temveč k sestri, učiteljici na Jesenicah, kjer se je posvečala tudi človekoljubnim dejavnostim, pomagala zdravnikom pri negi ranjencev. Kot prostovoljka je sodelovala v bojih za severno mejo v karavanškem železniškem predoru pri Podrožci. Na Jesenicah je srečala bodočega moža Frana Albrehta, ko je bral Cankarjevo poezijo. Kmalu sta se poročila. V njunem stanovanju so se shajali številni kulturniki; razen že omenjenih tudi Pavel Golia, celo Luis Adamič in Miroslav Krleža.

Na svoji koži je občutila zatiranje žensk, zato se je med obema svetovnima vojnama pridružila slovenskemu feminističnemu gibanju ter Mednarodni ligi za mir in svobodo.

Med drugo svetovno vojno je bila sodelavka OF in radia Kričač, večkrat zaprta, januarja 1944 so jo odpeljali v taborišče Ravensbrűck, moža pa v Dachau. Oba sta preživela taboriščne grozote in po vojni živela v Ljubljani, kjer je delovala kot publicistka in pri PEN-u.

Svojo ustvarjalnost je posvetila predvsem otrokom, svojih ni imela, je pa skrbela za rejenca, vojno siroto.

Zahtevnejša, zrela poezija Vere Albreht je, razen večine pesmi iz koncentracijskega taborišča, ostala raztresena po številnih revijah ali celo neobjavljena. Prvič jih predstavljamo v knjižni obliki z naslovom »Pelin v srcu«. V pesmih jeopaziti subtilni izraz razglasij med posameznikovimi sanjami in željami ter zahtevami vsakdanje stvarnosti. Pesnica je z njimi nastavljala ogledalo družbi in poudarjala njene bizarnosti. Zagovarjala je človekoljubje, kar življenjska praksa vedno zanika. Morda je prav v tem aktualnost njenih pesmi, ki jih beremo iz užitka, zaradi novih zornih kotov, tudi zato, ker se novi vidiki resničnosti žal vedno bolj prekrivajo z mračnostjo preteklosti. Pesnico prepoznamo kot del naših skupnih korenin, s pravico do ohranitve v kolektivnem literarnem spominu.

Avtor: Vera Albreht
Redna cena: 21,00 eur                                  Spletna cena: -20%     16,80 eur
Format: 13 x 20
Št. str.: 100
Vezava: mehka